meni zapri meni

Jeseniško umetnostno drsanje – nekoč in danes

Umetnostno drsanje se je na Jesenicah začelo razvijati na naravnem drsališču vzporedno s hokejem. Pozimi leta 1940 je prof. Bizjakova že učila drsati jeseniška dekleta. Sprva so bili umetnostni drsalci združeni s hokejisti v Hokejsko drsalnem klubu Jesenice. A razvoj hokeja je bil za umetnostne drsalce prehiter. Zato so drsalci ustanovili Drsalno kotalkarski klub Jesenice, z namenom, da bi se razvijalo drsanje in kotalkanje. Ker pa za kotalkanje ni bilo primernih pogojev, se je klub preimenoval v Drsalni klub Jesenice.
Z zgraditvijo umetnega drsališča so na Jesenice začeli prihajati drsalci iz Ljubljane. Njihov trener je bil inž. Stanko Bloudek. Jeseničani trenerja niso imeli in so se učili le z gledanjem ljubljanskih drsalcev. Začeli so trenirati po njihovem vzoru in se z njimi dogovarjali tudi za medklubska tekmovanja.
Prvi, ki je začel enkrat na teden trenirati jeseniške drsalce, je bil Jože Resman. Pod njegovim vodstvom so začeli z drsalno šolo, oziroma prvimi pravimi koraki drsanja. Poleg Resmana je bila trenerka tudi Jožica Magnik, ki je v sezoni 1958/59 dekleta prvič peljala na republiško prvenstvo v Ljubljano.
Zelo pomembno vlogo pri razvoju drsanja na Jesenicah je imel trener in tehnični vodja Robert Gorše – Rupi. Po letu 1967 se je pričelo delati bolj organizirano in sistematično. Drsalci so pričeli nastopati na republiških in državnih prvenstvih. Za dvig kvalitete so organizirali klubska prvenstva z drsalci iz Celja.
Drsalni klub Jesenice je imel vsa leta težave glede urnika koriščenja drsališča v Športni hali Podmežakla, saj je bilo mnogo uporabnikov. Mladi drsalci so morali stalno usklajevati treninge in šolske obveznosti, saj so zaradi neprimernih ur veliko manjkali v šoli.
Težave so se pojavljale tudi zaradi trenerjev. Ta problem se je reševal vsako leto posebej. V devetdesetih letih sta bila trenerja v jeseniškem klubu Maja Zupančič in Vili Povirk. Oba sta imela lepe uspehe s svojimi tekmovalci. Kasneje so mlajše drsalce prevzele nekatere bivše jeseniške drsalke. A razvoj umetnostnega drsanja se je počasi zaustavil, saj ni bilo primernega strokovnega znanja s strani trenerjev, ki bi omogočil napredek.

Drsalni klub Jesenice je svojo prelomnico doživel decembra leta 1990, ko je na Jesenice prišel profesionalni ruski trener Valerij Babitski. Kakovost jeseniškega umetnostnega drsanja se je močno dvignila in drsalci so dosegali najvišje rezultate v skoraj vseh starostnih kategorijah. Dve leti kasneje je prišla v Slovenijo še njegova žena Elena Babitska, leta 2001 pa še hčerka Olga.
V tem času je nabiral svoje drsalno znanje Gregor Urbas, ki velja za najbolj uspešnega slovenskega drsalca vseh časov.
Od sezone 2007/2008 do 2010/2011 je DK Jesenice vodila Melita Čelesnik, od sezone 2011/2012 pa je glavna trenerka Anja Otovič.

Športna dvorana Podmežakla je v športnem parku Podmežakla, na mestu, kjer je bilo leta 1954 postavljeno prvo umetno drsališče v takratni Jugoslaviji. Na to smo bili Jeseničani vedno močno ponosni, saj smo imeli umetno drsališče pred Ljubljano in Beogradom.
Prvotne lesene tribune so v letu 1966 zamenjale betonske, v letu 1972 pa je drsališče dobilo tudi streho. Dvorana se tako praktično gradi od leta 1964, pa še vedno ni dograjena. Veliko prostovoljnega dela je bilo vloženega v izgradnjo drsališča, kasneje tribun in garderob. Velik del sredstev je prispevala Železarna Jesenice.
Športna dvorana Podmežakla je v vseh teh letih gostila številna mednarodna tekmovanja na najvišji ravni. Od Svetovnega prvenstva v hokeju skupine B in C v letu 1966 so Jesenice gostile številna prvenstva od evropskega do svetovnega ranga; pa ne samo v hokeju, temveč tudi v kegljanju na ledu, od leta 1991 dalje pa tudi  v umetnostnem drsanju (Triglav Trophy).